Letos poleti pripravljamo prav posebne počitnice, pravzaprav 8-dnevno posebno potovanje (7. – 14. 7. 2019), z naslovom Nostalgične poti Balkana. Veliko bomo videli, doživeli, se sprostili, uživali v kulinariki, glasbi, naravnih lepotah, dobri družbi… Drugače kot na morju, pa tudi ceneje in mogoče bolj aktivno.
Nekaj kratkih zgodb iz tega programa pa smo vam pripravili za lažjo odločitev pri prijavi. Več o programu pa si lahko pogledate TUKAJ

 

KRATKE, DOMAČE IZ ZGODB, KI NAS BODO SPREMLJALE

  • Trapisti (eni od najstrožjih meniških redov v katoliški cerkvi), naj bi se v Banjaluko naselili leta 1869 in nemudoma pričeli graditi samostan. Veljali so za zelo napredne menihe. Na tem območju naj bi ravno oni uvedli nove kulture, kot so hmelj, repa, različne vrste sadnega drevja, pa tudi nove, plemenske pasme goveda. V kratkem času so ustvarili velik poljedelski, obrtniški in industrijski kompleks, ki je obsegal mlin, silos, kamnolom, kovačnico, sušilnico sadja, pekarno, klavnico, hleve, tovarno mila, tekstilno tovarno, tiskarno in mizarsko delavnico, pa tudi prvo elektrarno na reki Vrbas. Zaslužni so bili tudi za nastanek pivovarne, kjer varijo pivo, ki se prav tako imenuje Trapist. Ne glede na to, da je bil red trapistov v več državah po Evropi, so ravno menihi v Banjaluki iz Francije prinesli izvirni recept za sir trapist. Proizvodnjo tega znamenitega sira so pričeli leta 1882. Iz samostana trapistov v Banjaluki je strogo zaupna receptura potovala nato do drugih samostanov v Evropi. Recept ni nikjer zapisan, vse do danes je skrivnost in je strogo zaupen, pooblaščeni si ga med seboj predajajo le ustno.
    Za kako veliko stvar gre, naša vodnica Polona vedno na poti proti Banjaluki to dobro opiše in njeno srečanje z bratom (debelim menihom, ki je sicer strogo zavezan k molčečnosti) iz tega samostana tudi: » Ob našem obisku v tem samostanu, se je menih malce razjezil na »brata« iz istega reda v samostanu v Fojnici (obiščemo jih tretji dan), ko ga je ravno takrat klical na mobitel češ, da mu »smeta«, da ima minute z lepo Slovenko, ki je blažena med moškimi (naši potniki in preostalih šest menihov, ki so trenutno bivali tam:) … Pa, da so skromni : garaža je bila na stežaj odprta, notri pa trije čisto novi Golfi… Res smo se nasmejali skupaj z njimi….« Vsekakor pa nas presune in navdihne s spoštovanjem njihova zgodba o posebnem načinu življenja in služenja v sožitju s prebivalstvom..

 

  • Pravoslavci slavijo krsno slavo oziroma krajše – slavo vsako leto. Najbolj je razširjena in znana ravno med Srbi, seveda tudi tistimi, ki živijo v Republiki Srbski. Gre za veliko družinsko praznovanje (običajno po moški strani) zavetnika (svetnika), ki si ga družina izbere sama. To je dan (ki pa se lahko zavleče tudi na več dni) pravega slavja – ne manjka jedače, pijače, glasbe in praznovanja, ki si ga zapomnijo vsi udeleženci za vse leto (do prihodnje slave). Najbolj pogosto je Slava Sv. Janeza Krstnika, ki je sicer januarja in 7. Julija, torej ravno na dan našega pričetka potovanja. Kdo ve, morda bomo pa povabljeni na kakšno slavo tudi mi.

 

  • Zagotovo ste že videli mornarsko-modro, geometrijsko vezene motive na narodnih nošah Banjaluke. Te zgodovinsko in etnografsko izjemno cenjene in unikatne geometrijske vzorce in način vezenja se imenuje “zmijanjski vez”, ki je po svoji specifičnosti uvrščen v Unescov seznam reprezentativne nesnovne kulturne dediščine človeštva. V središču Banjaluke lahko obiščemo trgovino in mali muzej te etnografske posebnosti, verjetno pa ga bomo videli tudi na folklornem sprejemu prvi dan.

 

  • Krupa stoji na mestu, kjer Vrbas zapusti kanjon in priteče na Krupsko polje. Tukaj so prelepi slapovi, soteske, in ne boste verjeli: pravi stari, še obratujoči mlin, iz katerega še danes pridelujejo ekološko moko. Krupa je res posebno naselje, pravo “ekološko območje”, ki se lahko pohvali z lepimi naravnimi in kulturnimi spomeniki (kamniti oziroma skalnati naravni kanjoni, samostan Sv. Ilije (1289), lesena cerkev iz 16. stoletja in srednjeveško mesto Reef (1192).

 

 

  • V čem so tako posebni in drugačni Banjaluški »čevapi« od tako opevanih sarajevskih? Po videzu: nujno je, da so pečeni po štirje skupaj in da se ti štirje držijo skupaj. Meso pri originalnih banjaluških »lulčijih« je 70 odstotkov iz govedine (vratovine, pleča ali podpleča), preostalih 30 odstotkov je mladega ovčjega mesa, pri čemer ovca ne sme biti starejša od dveh let.
    Sarajevski čevapčiči so večji, bolj okrogli, pečeni posamezno, meso je goveje in ovčje ali goveje in jagnječje, pri čemer odstotki, koliko je katerega, niso tako strogo predpisani. Postrežba je takšna, kot jo poznamo: v lepinji, obvezno sta priložena čebula in kajmak. Seveda jih bomo poizkusil že prvi dan in nato spet čez par dni v Sarajevu, da ocenimo, kateri so boljši.

 

  • V celotni Republiki Srbski, sploh pa v okolici Banjaluke, naravnost obožujejo jedi izpod peke. Daleč najpogosteje vam bodo postregli jagnjetino in teletino, pa tudi purana in vse vrste divjačine. Velika litoželezna posoda, pod in nad katero je pepel, sicer izhaja že iz ilirskih časov, najbolj razširjena pa je ravno v Bosni in Hercegovini, nekaterih delih Hrvaške, Črne gore in Srbije.
    Hrana se v saču peče od dveh do tudi štirih ali petih ur (odvisno od sestavin). V tem času se pokrov odpre le za kuharjev nadzorni pregled, saj okusi mesa in zelenjave ne smejo uiti iz posode. Temu primerno je končni okus hrane prvovrsten, saj se medsebojno okusi zelo prepletejo in ne izparevajo sproti, hrana je sočna in izjemno okusna. V kateri koli restavraciji boste na meniju našli izvrstne mesne jedi, v tovrstni kulturi je pač odnos do kulinarike najprej namenjen ljubezni do mesa.

 

  • Kulinarika: na področje, koder potujemo, se je nemogoče upreti (četudi niste ljubitelj kruha) njihovemu sveže pečenemu »hlebu« (običajno tudi izpod peke) ter uštipcom (majhne ocvrte žemljice oz »miške«, ki se postrežejo še tople, seveda z nepogrešljivim kajmakom ali mladim sirom.

 

  • Nekaj kilometrov od mesta Jajce se nahaja Veliko in Malo Plivsko jezero, na katerih so kot posebna zgodovinska znamenitost nadvse zanimivi, srednjeveški mlini (domačini jih imenujejo ˝Mlinčići˝). Devetnajst lesenih mlinov na vodi, pokritih s skodlami, ki so bili zgrajeni z namenom mletja zrnja, je zgrajenih iz starega hrastovega lesa in so brez podstrešja, oken in dimnika. Zagotovo se ustavimo tudi tu.

 

 

  • Polona pripoveduje…
    “Veste,…ko sem bila leta nazaj prvič v Titovem bunkerju, nas je sprejela pred hribom z »zakamufliranim» vhodom v bunker, takrat mlada deklica Amela. Pripovedovala je, kako nihče v le nekaj km oddaljenem Konjicu ni vedel, kaj se dogaja v hribu za ovinkom. Njeni strici, dedek in ostali moški iz kraja so namreč zaprisegli, da nikomur ne bodo izdali, kje in kaj delajo in tako so kopali rove, gradili dvorane, utrjevali in zidali zgradbe pod hribom…ves izdolben material pa so ponoči vsuli v Drino, ki teče tik ob hribu…dolga leta varovana skrivnost je šele po zadnji vojni izgubila ves smisel… zgodba o brezsmiselnosti pa še živi… zdaj so med prostore, ki so nekoč čakali Tita, umestili umetniške instalacije. Ko pridemo nazaj na plano, potrebujemo par minut, da se sestavimo in razumemo, da je bilo vse, kar smo pravkar videli, resnično.”
    Sanjin, po “kahvi”, ob znamenitem kamnitem mostu nad Neretvo v Konjicu, pravi… “Se vam zelo mudi dalje? Imate morda še par minutk? Rad bi vam nekaj pokazal…” Tako se začenjajo tiste prave, izvirne zgodbe v turizmu… Tudi če bi se nam zelo mudilo, bi pristala. In smo šli v mizarsko delavnico. Vsaj mislili smo tako… iz delavnice smo vstopili v muzej, ki vsakemu, ki mu kaj pomeni domača obrt, les, tradicija, vzame sapo. Iz muzeja v razstavni prostor s sodobnim lesenim pohištvom… in zgodba, skromna… vnuku se ded zasmili, ne želi, da umre žalosten, ker njegova zanatlija propada, počisti, pospravi, pogoogla, se predstavi kolegom, ki ga povežejo z Ikeo… in že je eden izmed nagrajenih na svetovnih pohištvenih sejmih… in na naslovnici in v zgodbi prestižne revije Vogue! Si me lahko zamislite, ko vodim skupino v Milanu mimo kioska in zagledam »moj« Konjic na naslovnici Voguea?! Pa zgodba še ni končana… ker gre res za izredno obrt rezbarjenja, se pojavijo strokovnjaki iz Unesca in naš mali zanatlija, postane velik. In Konjic se v letu 2018 vpiše v knjigo Unescove svetovne kulturne dediščine.
    Lukomir. Moj Camino. Bom kar povedala… to pot sem odkrila po naključju. Prevzela me je do obisti. Fotografije sem pokazala našemu šefu. Presenetil me je: boš pa ja naredila program za naše potnike! Hja, najlažja stvar… in se kot po navadi lotim… pa ni bilo lahko. Niti malo. Ni šlo. Dokler me ni prešinilo: to je kot Sveta gora v Avstraliji in njeni Aboridžini! Ne bom jih izpostavljala turizmu. Naj ostanejo tako neoskrunjeni, lepi v svoji čistosti, pristnosti,… veste, do njih ne moreš organizirano, ne moreš z busi, tudi z avti ne. Tam se je čas ustavil pred kakšnimi tristo leti. Tam so »čobani«, ki, med tem, ko pasejo ovce, na prenosnih vretenih predejo volno, tam so prostori za ovce del kolib, kjer prebivajo domačini, tam so mi prijazne nane (babice) ponudile najokusnejši sir, najbolj dehteči malinovec in jogurt, ki te poživi še bolj kot njihova ljutita kahva… tam so na najbolj nenormalnem mestu stečki… Ne gre. Ne morem. In sem javila šefu s podobno razlago, kot jo namenjam zgoraj vam. Njegov odgovor: »Ne skrbi. Na to pot bodo odšli samo takšni, ki jo bodo cenili in spoštovali, kot jo ceniš in spoštuješ sama.« Prav je imel. Do sedaj smo tja odpeljali že kašnih sto naših potnikov. In še zmeraj smo redki, ki tja pripeljemo organizirane turistične skupine. Tja nas z džipi po makadamu in neverjetni pokrajini pripelje Sanjin s prijatelji. Tam nas sprejmeta Amela in Sanjin in skupaj s prijatelji nam pričarajo neverjetne zgodbe, okuse in poglede…
    Pa še to, saj veste kakšni veseljaki smo pri Ojli zbrani … ne vem, če ste opazili, ampak ob opisu te poti nikjer nisem omenila alkohola… pa čeprav Sanjin zmeraj vpraša: boste zdržali? Pripravimo kaj za vas? Ampak… mi zdržimo… čeprav je gospod iz prve poti pojamral: »hudo je, hudo« in tako približno na vsake pol ure, dokler nismo vsi povzeli tega “hudo je, hudo”, ampak seveda smo vsi mislili le »lepo je, lepo«…in si zvečer v hotelu privoščili skupinsko »dunjo« z našim vzlikom »OOOJLAAA«

 

 

  • Ne samo stavbe in ulice v središču Sarajeva, tudi vzdušje, ki ga ustvarjajo domačini in turisti, daje temu, tako posebnemu kraju upravičeno naziv, ki ga je uporabil že Andrič: Orient v Evropi. Beograd je tako poimenoval zaradi geografskega položaja, Sarajevo pa zaradi ljudi… Sprehod skozi Baščaršijo, tam nekje na sredini pokukamo na notranje dvorišče ene izmed najzanimivejših stavb in se za nekaj trenutkov preselimo v preteklost, ko so tako skrito pred očmi sprehajalcev na ulici živeli skupaj rodovi iste rodbine… seveda se sprehodimo mimo mošeje, mimo karavan saraja in ne glede ali pod nogami v tlakovcih opazimo razmejitveno črto ali ne, začutimo, da smo prestopili prag v drugo stoletje… če se želite še bolj poglobiti, vas Polona lahko usmeri do hiše Sevdaha. Ali pa ste za kozarec piva? Saj veste: mi smo v multikulturni prestolnici in to še kako spoštujemo. Tako da slavne sarajevske čevape okusimo na Baščaršiji, na pivo pa gremo na drugi breg reke Miljacke, v skriti biser – zopet v samostan – v vrhunski pivovarski salon.

 

  • Višegrad. Mesto je poznano po več kot 500 let starem kamnitem mostu – poznan kot »Na Drini ćuprija« z 11 loki širokega razpona in dolžine 250 m, ter po Ivu Andriču, katerega delo »Most na Drini« je edino literarno delo, ki je prejelo Nobelovo nagrado v bivši Jugoslaviji.
    Le nekaj korakov stran, ob rokavu Drine, je nastalo novo mesto Kamengrad oz Andričgrad, ideja in denar znanega režiserja Emirja Kusturice. Gre za nove /predvsem kamnite/ zgradbe, mešanico različnih obdobij in stilov, ki so se menjali skozi zgodovino tega področja, kjer je polno življenja, lokalov, kjer najdemo gledališče, kinodvorane, svetišče… Kusturica je ob otvoritvi povedal, da je z novim mestom želel prebivalcem mesta, v katerem je odraščal Ivo Andrič, dati vse, česar jim osvajalci v različnih obdobjih zgodovine niso dali: Karavan saraj iz otomanskega obdobja, zgradbo v maniri »empir« iz Napoleonovega obdobja, v katero je Kusturica umestil Zgodovinski inštitut, tukaj so še stavbe v stilu avstroogrske monarhije, celo Stradun, kot glavna ulica, ne manjka, … Državo (Bih) bomo zapustili z ladjo in se po Drini popeljali po mogočnem kanjonu (nekatere stene so visoke do 1000m) ob dih jemajočih pogledih smaragdne reke do jezera Peručac v Srbiji. Ob dobri družbi, živi glasbi in odlični hrani, seveda..

 

  • Etno selo Stanišiči ob Bjelini običajno obiščemo, ko se vračamo z izleta Šarganska osmica. Da človeška domišlija ne pozna meja, lahko vidimo ob pogledu na “kamnite” gradove, ki so preurejeni v hotel in restavracije, na zabaviščni in športni park, ki se ob umetnem jezeru “zlije” s starimi lesenimi hišami tega območja, kjer je tudi mlekarna, kovačija, mlin, etno muzej, živali..